S katero obliko samoizražanja odlašaš znova in znova?

Pisanje je bilo zame vedno mukotrpno.

Spomnim se esejev v srednji šoli in travm, ki jih je povzročala moja nezmožnost napisati več kot strani in pol, nakar nisem imel ničesar več za razmišljati ali napisati. Ogromen napor je bil potreben za vsak stavek, ki sem ga uspel iztisniti iz možganov. Mislim, da mi je uspelo še naprej pisati zgolj zaradi vztrajnost in nepripravljenosti, da bi dobil slabo oceno. Res nisem imel ničesar povedati o Odnosu med Jayem Gatsbyjem in Daisy Buchanan ali čem podobnem. Takrat so me veliko bolj zanimali računalniki, violončelo in druženje s prijatelji na IRC-u.

Kljub temu sem čutil potrebo po izražanju. S srednješolskim prijateljem sva ustanovila najbolj melanholično srednješolsko skupino, kadar koli. Čeprav se najini končni izdelki niso slišali posebej čudovito, med poslušanjem tistih napevov še danes doživljam nekatere občutke, ki sem jih imel kot najstnik, z nekaj dodatnega saudade povrhu.

Nihče ne more ubežati neki obliki samoizražanja.

Lani sem družino za en teden peljal v francoski Taizé. Zunaj uradnega programa smo imeli vsak dan ure prostega družinskega časa in po nekaj dneh, ko nisem veliko naredil, so me začeli srbeti možgani. Bil sem res jezen nase, ker nisem prinesel kitare, ki bi mi običajno pomagala, da se popraskam. Torej, moji možgani so začeli iskati alternative. Nekaj ​​dni sem rabil, da sem se zavedel, kaj sem začel delati, ne da bi se sploh zavedal - iskanje in reševanje težav. Težave, kot pri novih poslovnih priložnostih. Nisem si mogel pomagati pri razmišljanju o poslovnem načrtu za igračo, za katero sem mislil, da bi jo bilo v redu sestaviti. Otrokom je bila ideja všeč, in čeprav se je moja žena pretvarjala, da jo podpira, sem začutil, da so se ji oči zavijale in razmišljale nekako takole: "Ali se ne moreš kar enkrat ohladiti in se dolgočasiti ?!"

Gre za to, da po tem, ko so bile zadovoljene moje osnovne potrebe, kot sta spanje in primerna količina tišine (za mojo introvertirano dušo), nisem mogel biti neustvarjalen. Podjetniška ustvarjalnost je tudi oblika samoizražanja.

Ampak kaj ima to s pisanjem?

V zadnjem desetletju sem občasno, zlasti v obdobjih, ko me srbijo možgani, pogosto čutil močno potrebo, da svoje misli izrazim pisno. Ne samo, da jih izrazim in zapišem, ampak da se pogovarjam s svetom. Zelo me zanima, kaj moje misli pomenijo drugim ljudem in kaj v njih vzbujajo.

Ko sem bil otrok, še premajhen, da bi šel z očetom na ribolov, sem se s prijatelji igral "ribolov v sodu". Na našem dvorišču je bil star 35-palčni železni sod, ki je bil pogosto poln deževnice. Vanj smo vrgli nekaj listov in travnih bilk, si od očeta "sposodili" najlonsko vrvico in trnek ter začeli "loviti". Zelo dobro se spominjam vznemirjenja - bili smo premajhni, da bi gledali v sod, zato nismo vedeli, ali in kdaj bo riba "prijela".

Ribolov je tako kot če bi nekaj zgradili, dali na trg in čakali na prodajo. Takšne nepredvidljive situacije, v katerih je končni rezultat odvisen od drugih, me noro navdušujejo. Zato obožujem ribolov, prodajo in to mi je všeč tudi pri pisanju. Nekaj napišeš, daš na "trg" in potem vidiš, kaj se bo zgodilo.

Toda občutek imam, da sem res slab celo v poskusih pisanja.

Med vožnjo pogosto dobivam odlične ideje, ki si jih predstavljam, da bi jih zapakiral v lepo objavo in od prijateljev in neznancev pričakoval povratne informacije. Običajno gre takole:

"Super bi bilo dobiti kakšno povratno informacijo glede tega! Res moram spraviti skupaj seznam stvari, o katerih želim pisati."

Čez 10 sekund:

"Ampak ali bom to resnično, dejansko naredil, torej začel pisati blog? Po vseh teh letih sanjarjenja o tem? To sem že poskusil, vendar je bilo preveč dela. Samo za pisanje ene same objave potrebujem več ur. Kako naj si sploh vzamem vse te ure?"

Čez 10 sekund:

"Ampak to je res dobra ideja, vsaj na Facebooku moram napisati nekaj o njej in potrditi bistvo ideje, preden napišem daljšo objavo o njej. Ja, to bi bilo super, to bi vsekakor lahko storil."

Čez 10 sekund:

"OK, kdo bo torej občinstvo za to idejo in kakšno vrednost bom ponudil svojim bralcem? Če ni vrednosti, je ljudje ne bodo brali, in tudi če jo bodo, se bodo po branju počutili ogoljufane. Hmm, res nisem prepričan, koliko oprijemljive vrednosti lahko s to idejo zagotovim kateremu koli občinstvu ..."

Čez 10 sekund:

"Če želim iskreno pisati o tem, že vidim, kako oseba X ne bo razumela, kaj govorim, ne da bi ji razložil vse potrebne okoliščine. Pravzaprav bo oseba X verjetno užaljena in si bo o meni mislila svoje. Tako se celotna stvar ne bo končala kot nekaj konstruktivnega, temveč destruktivnega, čemur se želim za vsako ceno izogniti."

Čez 10 sekund:

"Poleg tega je gotovo še veliko drugih ljudi, ki so imeli podobno idejo in so o njej verjetno več razmišljali in bolje pisali, kot bi jaz lahko. Zakaj bi se torej trudili? Ne želim pisati o idejah, ki imajo luknje. In če hočem zagotoviti natančnost, moram v bistvu napisati raziskovalno nalogo o katerikoli neumni ideji, o kateri želim pisati."

Po nadaljnjih 5 minutah najrazličnejših misli o tem, da bi o tej ideji pisal:

"Izgleda, da to nima smisla, očitno obstaja razlog, zakaj nikoli ne bom pisatelj, bloger ali ploden vplivnež na Facebooku ali Twitterju. Še naprej bom gledal Netflix, to bo najbolje."

Imel sem nešteto takšnih epizod. Všeč mi je zamisel o pisanju, vendar mi v resnici sploh ne gre.

Potem pa sem pomislil - morda je ta boj primer tega, o čemer bi dejansko lahko pisal. To je v duhu resničnega samoizražanja. Preprosto se moram prepustiti in se ne obremenjevati z vrednostjo, natančnostjo ali čim drugim.

To je moj najbolj iskren poskus zapisa mojih misli doslej. Poglejmo, kaj se bo zgodilo. Čas je za ribolov!